Članki > Zdolgočasenost na delovnem mestu: ko delo ni izziv

Zdolgočasenost na delovnem mestu: ko delo ni izziv

ZdolgočasenostVzroki zdolgočasenosti na delovnem mestu so povsem nasprotni vzrokom izgorelosti. Medtem ko se izgorelost pojavi zaradi dolgotrajnega stresa na delovnem mestu in prevelikih delovnih obremenitev, je zdolgočasenost posledica premajhnih delovnih obremenitev in pomanjkanja izzivov. A oba pojava vodita k podobnim posledicam.

Zdolgočasenosti na delovnem mestu (ang. boreout) se je več pozornosti začelo posvečati šele pred kratkim, ko sta Rothlin in Werder leta 2008 izdala knjigo Boreout! Overcoming workplace demotivation. Avtorja menita, da lahko z gotovostjo trdimo, da zaposleni trpijo za zdolgočasenostjo, ko so pod-obremenjeni, ne-predani oz. nemotivirani in se na delovnem mestu neizmerno dolgočasijo, hkrati pa skušajo s pomočjo dolgoročnih vedenjskih strategij to stanje ohraniti.

Tri dimenzije zdolgočasenosti

1.
Pod-obremenjenost

Pod-obremenjenost pomeni, da posameznik čuti, da bi lahko naredil več, kot se od njega zahteva, oziroma da se od njega pričakuje manjša produktivnost glede na njegove sposobnosti. Kvantitativna pod-obremenjenost se nanaša na obseg dela (premalo dela), kvalitativna pa na vsebino dela – delo je preveč enostavno, premalo odgovorno in/ali premalo ustvarjalno. Zanimivi so izsledki raziskav, ki kažejo, da predstavljajo pod-obremenjeni posamezniki največjo skupino nezadovoljnih delavcev (44 %), celo večjo od skupine tistih, ki poročajo o prevelikem stresu na delovnem mestu (po Rothlin in Werder, 2008). Pod-obremenjenost vodi v občutke nekoristnosti, neizpolnitve in podcenjenosti.

2.
Pomanjkanje predanosti delu

Ne-predanost nastopi zaradi pomanjkanja posameznikovega zanimanja za delo. Zaposleni ne čuti nobene povezanosti niti s svojim delom niti z delodajalcem in se z ničemer ne more poistovetiti. Ne zanima se za svoje naloge in svoje področje dela, kaj šele za usodo celotnega podjetja ali delo drugih v podjetju. Ne-predani zaposleni v svojem delu ne vidijo smisla ali pomembnosti in imajo težave v odnosu z motiviranimi ter predanimi sodelavci.

3.
Dolgočasenje

Dolgočasenje zajema brezvoljnost, občutke nemoči in pomanjkanje elana, ker posameznik ne ve, kaj naj na delovnem mestu počne. Tako se zateče v svoj svet; razmišlja, kam bo šel na počitnice, kako bo preživel konec tedna, telefonira svojim prijateljem, klepeta s sodelavci in se zabava na spletu.

Razvoj zdolgočasenosti: od dolgočasnih trenutkov do dolgočasnega delovnega dne

ZdolgočasenostPodobno kot izgorelost se tudi zdolgočasenost ne pojavi čez noč, temveč se razvija skozi daljše časovno obdobje. V majhni meri ima lahko celo pozitivne učinke, saj kratka obdobja pod-obremenjenosti naredijo prostor in čas za ustvarjalnost ter izboljševanje socialnih stikov znotraj podjetja, zmerno pomanjkanje motivacije lahko spodbudi zaposlene, da začno premišljevati, kaj bi jih v resnici zanimalo ipd. Nekaj povsem normalnega je tudi, da se v tipičnem delovnem dnevu pojavijo trenutki dolgčasa, pod-obremenjenosti ali pomanjkanja motivacije za delo. Vse to še ne vodi v zdolgočasenost.

Že misel na delovno mesto nočna mora

Delovna rutina postane problematična takrat, ko se posamezni elementi prekomerno pojavljajo skoraj vsak dan. V začetni fazi začne posameznik opažati, da je nekaj narobe; vse redkeje mu delo predstavlja izziv in trenutki dolgčasa se kopičijo ter trajajo vse dlje. Zjutraj na poti na delovno mesto je posameznik občutljiv in razdražljiv, misel na preživetje osmih ur na delovnem mestu mu predstavlja nočno moro.

Kako kljub brezdelju ohraniti vtis zaposlenosti?

Nato se začne zdolgočasenost pospešeno razvijati: zaposleni se začno posluževati izogibajočih in umikajočih vedenjskih strategij, s pomočjo katerih se branijo dela, saj jim počasi, a zanesljivo upada motivacija. Po določenem času takšne rutine se zaposleni znajdejo z občutki močnega nezadovoljstva, a vendar še vedno vpeljujejo strategije, ki bodo ohranile stanje brezdelja. Hitrost razvoja, intenziteta zdolgočasenosti in zaporedje simptomov se razlikujejo od posameznika do posameznika.

Zdolgočaseni zaposleni morajo iz strahu pred izgubo službe ali drugimi negativnimi posledicami svojo nemotiviranost in nezanimanje za delo skriti pred sodelavci in nadrejenimi. Da bi ohranjali vtis izrazite zaposlenosti in trdega dela, se oborožijo z različnimi vedenjskimi strategijami. Tako se obvarujejo pred dodatnimi nalogami in pridobijo prosti čas za opravljanje osebnih zadev na delovnem mestu.

Saj ni res, pa je: vedenjske strategije za ohranjanje zdolgočasenosti

Strategije

Paradoks zdolgočasenosti: ohranjanje stanja, kljub želji po izboljšanju

Zdolgočasenosti ne smemo zamenjevati z lenobo. Raziskave kažejo, da si zdolgočaseni delavci pravzaprav želijo biti dejavnejši, obenem pa – paradoksalno – razvijejo vrsto zgoraj opisanih strategij, da bi delovali (pre)zaposleni in se na daljši rok izognili dodatnim delovnim nalogam. A zakaj? Sprva predvidevajo, da je udobneje delati nič ali zelo malo, bojijo se morebitne preobremenjenosti, če bodo prevzeli nove naloge. Po določenem času zdolgočasenosti pa so že tako demotivirani, da jim trud, ki bi ga bilo potrebno vložiti v spremembo situacije ali zamenjavo službe (ki bi zahtevala nova znanja in spretnosti), predstavlja ogromen napor in vložek energije, za katero pa se jim zdi, da je nimajo več. Tako vodijo daljša obdobja pod-obremenjenosti v mučno monotonijo in nezadovoljstvo, saj delavec nima nikakršnih izzivov, potrditev ali priznanja. Zaposleni, ki trpijo za zdolgočasenostjo, postanejo leni zaradi zunanjih okoliščin. Lenoba tako ni njihova notranja lastnost ali nagnjenost in ni vzrok zdolgočasenosti, temveč je prej njen znak, posledica. Vse kaže, da ti posamezniki bodisi niso izbrali ustrezne poklicne kariere ali pa jim podjetje onemogoča sprejemati večje izzive in odgovornosti.

Izogibanje delu vodi v slabo počutje

Večina zaposlenih si torej želi lastnega poklicnega razvoja in možnosti, kjer bi lahko pokazali in nadgrajevali svoje sposobnosti. Prav tako si ljudje večinoma želijo, da bi jim delo predstavljalo izziv in imelo zanje smisel. Ko se uspešno izogibajo delu, kmalu ugotovijo, da to vodi v slabo počutje. Ure in ure morajo sedeti v brezdelju, da se delavnik konča. Zdolgočaseni zaposleni so v brezdelju vse prej kot svobodni, zadovoljni ali kakorkoli srečni. Tudi osebne aktivnosti, s katerimi si zapolnijo svoj čas, sčasoma postanejo dolgočasne. Človek, ki se tako boji stresa na delovnem mestu, da se delu čim bolj izogiba, na koncu vendarle doživlja veliko stresa na račun nenehnega prikrivanja in pretvarjanja, kako zelo je zaposlen.

VIRI:

  1. Rothlin P, Werder PR. Boreout! Overcoming workplace demotivation. London, Filadelfija: Kogan Page Limited, 2008.
Share:

Skupina IRI Ljubljana smo vaš partner v prizadevanjih za zdrave in zadovoljne zaposlene.

Copyright © 2021 Skupina IRI Ljubljana Varstvo osebnih podatkov Uporaba piškotkov O nas