NasiljeNasilje na delovnem mestu je vse pogostejše, zato mu v zadnjih letih strokovnjaki posvečajo veliko pozornosti. Kljub temu veliko primerov nasilja žrtve ne prijavijo. Vzroki so različni:  strah pred sankcijami, strah pred storilcem in drugi podobni razlogi, v nekaterih primerih pa se zaposleni sploh ne zavedajo, da so bili žrtve nasilnega dejanja. Toleranca do nasilnih dejanj je namreč v marsikaterem delovnem okolju še vedno zelo visoka, prav tako pa tudi napačna prepričanja o pojavu nasilja na delovnem mestu.

V nadaljevanju navajamo 10 najpogostejših mitov, povezanih z nasiljem na delovnem mestu.

1. mit: Nasilje je samo fizično.

Evropska komisija je leta 1994 predlagala naslednjo definicijo nasilja na delovnem mestu: »Dogodki, v katerih so zaposleni ogroženi, napadeni ali žaljeni v delovnem okolju ali na poti na ali iz dela in ki vključujejo jasno ali prikrito grožnjo njihovi varnosti, dobrobiti in zdravju.«

Iz definicije je razvidno, da četudi pride do nasilja izven delovnega mesta, ga pojmujemo kot nasilje na delovnem mestu, če je bil posameznik žrtev nasilja zaradi svojega dela. Na primer policist na dom prejema grožnje, ker je sodeloval pri aretaciji določene osebe.

Nasilje na delovnem mestu lahko delimo na:

  • fizično nasilje: odrivanje, klofute, udarci, brcanje, pretepanje, grožnje z uporabo sile, poškodovanje s predmeti …
  • psihično nasilje: grožnje, sovražno vedenje, poniževanje, molk kot sredstvo pritiska, manipuliranje, socialno izoliranje, ustvarjanje vzdušja strahu in terorja, uničevanje osebne lastnine …
  • verbalno nasilje: žaljivi vzdevki in besede, vpitje, zasmehovanje, zmerjanje, ogovarjanje …
  • ekonomsko nasilje: neustrezno vrednotenje dela, materialno izsiljevanje, kontinuirana preobremenjenost, zasipanje z delom, zamujanje, nespoštovanje skupne lastnine …
  • spolno nasilje: spolno nadlegovanje s pogledi, gestami, pripombami, humorjem, komentarji in primerjavami, otipavanje, poskus spolnega napada, posilstvo …


2. mit: Telesno nasilje na delovnem mestu je povzročeno samo s strani sodelavcev.

Praksa kaže, da so zaposleni pogosto tarča nasilja oseb, ki niso zaposlene v delovni organizaciji. V takšnih primerih gre za tako imenovano zunanje nasilje, to je nasilje s strani ljudi izven delovne organizacije (npr. stranke, kupci) nad zaposlenimi v določeni delovni organizaciji. Rezultati ankete Evropske komisije (2002) so pokazali, da je 1,5 % zaposlenih v EU doživelo telesno nasilje s strani sodelavcev, medtem ko so bili 4 % zaposlenih žrtve telesnega nasilja s strani ljudi izven delovnega mesta. Mnogo več pa jih je bilo deležnih groženj in žalitev ali drugih oblik psihološkega nasilja izven delovnega mesta. Povečano tveganje za doživljanje zunanjega nasilja obstaja predvsem v organizacijah na področju zdravstva, transporta, maloprodaje, gostinstva, financ in izobraževanja.


3. mit: Stopnja fizičnega nasilja na delovnem mestu se ne spreminja.

Evropska raziskava delovnih pogojev iz leta 1995 je pokazala, da so bili v EU 4 % zaposlenih izpostavljeni nasilju s strani sodelavcev ali oseb izven delovnega mesta, v letu 2005 pa je bilo takšnih zaposlenih 6 %. Ti rezultati nakazujejo, da je pojav nasilja v Evropski uniji v porastu.


4. mit: Nasilje na delovnem mestu je samo telesno.

Nasilje je lahko tudi psihično. Posledice takšnega nasilja so za žrtve prav tako škodljive kot posledice telesnega nasilja. Tretja Evropska raziskava delovnih pogojev je pokazala, da je v EU v letu 2000 9 % zaposlenih imelo izkušnjo z neprimernim vedenjem, pomanjkanjem spoštovanja, verbalnim nasiljem in ustrahovanjem na delovnem mestu.  


5. mit: Raziskave zajemajo vse oblike nasilja na delovnem mestu.

V raziskavah se ne posvečajo vsem oblikam nasilja, na primer vandalizmu, napadu oziroma drugim oblikam vedenj, ki ogrožajo zaposlene oziroma imajo za posledico uničeno delovno opremo. V Združenih državah Amerike (Di Martino, 2000) na primer narašča število umorov, povzročenih na delovnem mestu. Žrtve so običajno ženske.  


6. mit: Žrtve prijavijo vsako nasilje na delovnem mestu.

Myers (1996) je ugotovil, da več kot polovica nasilja na delovnem mestu ostane neprijavljenega. 40 % žrtev ne prijavi nasilja, ker dogodek dojemajo kot manjši incident oziroma gre po njihovem mnenju za osebno zadevo.


7. mit: Žrtve nasilja so si za to same krive.

Če bolje preučimo dinamiko nasilja na delovnem mestu, lahko vidimo, da je pojav nasilja neodvisen od vedenja zaposlenih (Jacobson in Gottman, 2001). Pogosto se zgodi, da so žrtve nasilja samo na napačnem kraju ob napačnem času in niso same izzvale nasilja.


8. mit: Nasilje na delovnem mestu ni destruktivno.

Ravno nasprotno. Nasilje na delovnem mestu negativno vpliva na posameznika pa tudi na organizacijo. Posledice nasilja za posameznika so zelo različne in segajo od izgube motivacije in zmanjšanega ponosa pri opravljanju dela do stresa in slabšega telesnega ter duševnega zdravja. Pri žrtvi se lahko pojavi celo posttravtmatski stresni sindrom. Na splošno se občutljivost vsakega posameznika razlikuje glede na okoliščine, v katerih pride do nasilja, in osebne lastnosti žrtve.
Nasilje vpliva tudi na organizacijo, saj ljudje, ki delajo v sovražnem okolju, običajno niso motivirani za delo. V organizaciji sta lahko v porastu absentizem in fluktuacija, produktivnost zaposlenih pa je zmanjšana.


9. mit: Nasilje na delovnem mestu bo do določene mere vedno prisotno.

Nasilje na delovnem mestu lahko uspešno preprečujemo s sprejetjem ustreznih politik, z informiranjem zaposlenih o nasilju, z ustreznim ukrepanjem v primeru pojava nasilja (storilce je potrebno primerno kaznovati, zato da preprečimo pojave nasilja v prihodnosti), z usposabljanjem zaposlenih za ocenjevanje potencialno nevarnih situacij in ukrepanje v takšnih situacijah, s prilagoditvijo delovnih mest (npr. tam, kjer so zaposleni veliko v stiku s strankami, morajo biti prostori zasnovani tako, da se lahko zaposleni hitro umakne in zaščiti pred morebitno nasilno stranko).  


10. mit: Preventivni ukrepi so dražji kot popravljanje škode po nasilnem dejanju.

Takšno napačno prepričanje izhaja predvsem iz tega, da delodajalci pogosto nimajo konkretnih podatkov o vseh negativnih posledicah določenih nasilnih dejanj ter o neposrednih in posrednih stroških, povezanih z njimi. Omenili smo že, da zaradi nasilja na delovnem mestu prihaja do absentizma in fluktuacije ter zmanjšane produktivnosti. K stroškom, povezanimi s temi pojavi, je potrebno prišteti še stroške odpravnin, stroške poškodovanega materiala, stroške motenj delovnega procesa, administrativne stroške in podobno. Delodajalcem se veliko bolj izplača vlagati v preventivne ukrepe za preprečevanje nasilja na delovnem mestu, saj so stroški le-teh veliko manjši kot stroški, povezani s pojavi nasilja na delovnem mestu.


VIRI:

  1. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (2010). Workplace Violence and Harassment: A European Picture.
  2. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (2004). Nasilje na delovnem mestu. Facts 24.
  3. Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi. Protokol obravnave nasilnih dejanj nad zaposlenimi v zdravstveni in babiški negi.
  4. Metelko, M., Teržan, M. in Žebovec, S. Stanje na področju preprečevanja nasilja in nadlegovanja na delovnem mestu v Sloveniji. Pridobljeno s strani http://osha.europa.eu/sl/campaigns/hwi/topic_prevention_violence/slovenia/state_of_play.pdf
  5. Porto Serantes, N. in Arana Suarez, M. (2006). Myths about workplace violence, harassment and bullying. International Journal of the Sociology of Law, 33, str. 229-238.