Stres je zelo pogost vzrok za pojav psihosomatskih bolezni. To so bolezni, ki imajo izvor v naši duševnosti. Beg v bolezen je v današnji družbi sprejemljiv način reagiranja, kadar se posameznik spoprijema z različnimi težavami. Prav zato so psihosomatske bolezni v porastu. Pri zdravljenju takšnih bolezni je hitro ukrepanje ključnega pomena.


Povezanost duha in telesa

Že nekateri antični misleci so na telo in duševnost gledali kot na nekaj enotnega. O povezanosti duševnosti in telesa je med drugimi govoril Platon. V slovstvu zasledimo njegov nasvet: “Ne zdravite telesa tako, da puščate dušo vnemar.” Tudi Aristotel je menil, da “spremembe v duševnem stanju povzročajo spremembe v telesu in telesne spremembe sprožijo premike v duševnosti”.

Vse več bolezni povezanih s stresom

A še nedolgo nazaj je prevladovalo prepričanje, da naše zdravje ogrožajo izključno zunanji vplivi, da ima vsako bolezensko stanje specifičen vzrok in da pri vsaki bolezni obstajajo jasne vzročne zveze.

Danes pa po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zdravniki v splošnih ambulantah ugotavljajo, da je skoraj 90 odstotkov vseh bolezni povezanih s stresom. Med zaposlenimi je vsak drugi pod pritiskom škodljivega stresa, vsak peti pa kaže znake preutrujenosti in izčrpanosti zaradi stresa. Neredko to prepoznamo šele na preventivnih zdravstvenih pregledih ali takrat, ko jih bolezen ustavi na delu in je lahko za ukrepanje že prepozno.

Stres, zlasti kronični, je torej lahko dejavnik v razvoju psihosomatskih bolezni. Reakcija posameznika na stres je odvisna od intenzivnosti in trajanja delovanja stresorja pa tudi od spola, starosti, genetskih, socialnih in kognitivnih dejavnikov posameznika.

Kaj pravzaprav so psihosomatske bolezni?

Stroka ločuje psihosomatske bolezni od somatoformnih bolezni. V obeh primerih pri nastanku telesnih simptomov sodelujejo čustveni dejavniki, vendar so pri psihosomatskih boleznih prisotne tudi telesne spremembe. Psihosomatske motnje so torej telesne bolezni, pri nastanku katerih igra psihični dejavnik pomembno vlogo, organske spremembe pa so objektivno opazne in merljive (na primer povišan krvni tlak). Somatoformne motnje so telesne težave, katerih izvor je v psihičnem počutju, a brez jasnih telesnih sprememb (na primer bolečine v hrbtenici, za katere ni jasnega telesnega vzroka). So torej 'neposredni' telesni simptomi čustvenih stisk.

Pri psihosomatskih boleznih se nakopičena čustvena napetost in tesnoba razbremenjujeta skozi telesne organe. Pri psihosomatskih pacientih je opaziti nezmožnost, da bi opisali svoja čustva in doživljanja z besedami, kar nadomešča izražanje občutkov in čustev skozi telo.

Beg v bolezen kot rešitev

Pojavljanje psihosomatskih bolezni naj bi bilo pravzaprav posledica človekovega odreagiranja na konflikt. Konflikt nastane zaradi razkoraka med zahtevami delovnega ali življenjskega okolja in posameznikovimi zmožnostmi, sposobnostmi in njegovo razpoložljivostjo. Večji je razkorak in težavnejši konflikt, hujše je posledično doživetje stresa. Posameznik doživlja takšno stanje kot neobvladljivo, napeto in stresno. Išče različne načine, da bi rešil konflikt in želi poiskati način za odpravljanje napetosti. Pogosto se zateče v bolezen. Bolezen in zdravstvene težave so namreč v našem kulturnem okolju sprejemljiv način obrambnega reagiranja. Človek, ki je bolan, je deležen posebne skrbi, pozornosti in razumevanja. Od njega ne moremo zahtevati večjih obremenitev in niti da bi delal ter si tako ogrožal svoje zdravje. Specifičen odnos do bolezni oblikuje tudi odnos do pojavljanja psihosomatskih bolezni in do bega v bolezni.

Beg v bolezen lahko postane simbol nemoči, izgovor za umik pred vsakdanjimi obveznostmi, odgovornostjo in morebitnimi težavami, opravičilo za neuspeh in zanemarjanje dejavnosti, ki se je posameznik boji ali jo zavrača, ker mu je neprijetna. Pogosto pa začasno podležejo tudi relativno zrele osebe, če so preobremenjene s situacijskimi pritiski.

Vedno več bolezni ima psihosomatski izvor

Danes se pri številnih boleznih vse pogosteje prepoznava psihosomatski izvor: pri boleznih kože (ekcemi, dermatitisi, luskavica, izpuščaji), kostno-mišičnih boleznih (revmatoidni artritis, bolečine v križu), bolezni dihal (astma, napadi težkega dihanja, piskanje v prsih, kronična vnetja dihalnih poti, tuberkuloza), srčno-žilnih boleznih (povišan krvi tlak, oslabelost srčne mišice, aritmija), boleznih sečil in spolovil (boleče menstruacije, ponavljajoča se vaginalna vnetja in vnetja prostate, neplodnost), endokrinih motnjah (motnje v delovanju ščitnice), boleznih senzornih organov (kronični konjunktivitis) ter pri motnjah drugih vrst, kot so motnje v živčnem sistemu (multipla skleroza), glavoboli, migrene, bolezni imunskega sistema, debelost ali izguba apetita, nekatere onkološke bolezni.

Tabela 1: Odzivanje telesa na dolgotrajni stres in posledice.

Psihosomatske bolezni

Kako pomagamo?

Psihosomatsko odreagiranje se pojavi zato, ker je družba veliko bolj razumevajoča in sprejemljiva za ljudi s telesnimi kot z duševnimi motnjami. Kot dokaz prilagojenosti oziroma pripadnosti referenčni skupini se ljudje raje odločijo za telesno bolezen, ker ne želijo, da bi jih drugi označili za bolnike z duševnimi motnjami.

Psihosomatski bolnik običajno poišče pomoč zaradi telesnih težav, zdravnik pa ga nato napoti k psihoterapevtu, če bolnik na to pristane. Pogosto namreč bolnik zanika kakršno koli možno povezavo s psihičnimi dejavniki. V takšnih primerih pri zdravljenju sodelujeta zdravnik in psihoterapevt, saj je treba istočasno zdraviti tako telesno bolezen kot tudi psihične vzroke zanjo.

Psihoterapevtska pomoč – ključna za rešitev

Psihosomatskih bolezni se moramo lotevati takrat, ko nastanejo, oziroma čim bolj zgodaj. Psihoterapevtska opora pri psihosomatskih obolenjih lahko bistveno skrajša čas zdravljenja in doseže, da se ohrani ustrezna kvaliteta življenja. Zelo pomembno je zavedanje, da psihosomatskega obolenja ne bomo uspešno obvladali z umikom v bolniški stalež, temveč le z identifikacijo problema in njegovo odpravo. Psihoterapevtska pomoč, ki bo dovolj zgodnja, bo lahko relativno kratkotrajna, imela pa bo želene posledice.

Pojavljanje istovrstnih bolezni v nekaterih delovnih okoljih, v času izrazitih kriz ali v situacijah, ki jih doživljajo delavci kot stresne, kaže na pomemben delež psihosomatske komponente teh bolezni. V takih okoljih je zato smiselno, da poskušamo odpraviti vzroke za doživljanje stresa, ki je pri zaposlenih povzročil psihosomatski način obrambnega reagiranja.

Strokovno pomoč in podporo pri reševanju težav zaposlenih, ki lahko privedejo tudi do bega v bolezen, vam v Skupini IRI Ljubljana nudimo v okviru Programa podpore zaposlenim.

Viri:

  • Blažević, D., Cividini-Stranić, E., Beck-Dvoržak, M. (1984). Medicinska psihologija.
  • Doljak, E. (2011). Če duša trpi, lahko telo boli.
  • Klinika Mayo (2006). Skrivnostne bolezni so posledica stresa.
  • Molan, M. (2002). Psihosomatsko reagiranje v splošni ambulanti.
  • Rakovec Felser, Z. (2002). Zdravstvena psihologija.
  • Selič, P. (1999). Psihologija bolezni našega časa.