DepresijaDelo večini ljudi daje več kot le zaslužek za preživetje; strukturira dan, daje možnost za socialno integracijo in občutek potrditve, je izvor zadovoljstva... Na ta način delo varuje duševno zdravje posameznika. V nekaterih primerih pa je lahko delo tudi izvor tveganja za splošno človekovo blagostanje. Sicer ni veliko neposrednih dokazov, da so slabi delovnih pogoji vzrok za depresijo, v kombinaciji z drugimi problemi, kot so težave doma ali hudi stresni dogodki, pa prispevajo k tveganju za nastanek depresije.


Bolezen sodobnega časa, a pogosto neprepoznana

Depresivna motnja je bolezen sodobnega časa, po napovedih Svetovne zdravstvene organizacije bo  v letu 2020 na drugem mestu najpogostejših vzrokov obolevnosti. Veliko število ljudi z depresivno motnjo ne prejema zdravljenja, čeprav je slednje dostopno.  Vzrokov je več, med pomembnejšimi sta visoka stopnja neprepoznavnosti in stigma.  Po besedah prim. dr. Gorazda V. Mrevljeta, vodje Centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, je v porastu število ljudi, ki se bolnišnično ali ambulantno zdravijo zaradi depresivnih razpoloženjskih motenj, ta trenutek pa med 15 in 25 odstotki prebivalcev trpi za eno od depresivnih motenj. Pri polovici teh je bolezen neprepoznana,  med tistimi, ki se zdravijo, pa se jih petina ali celo četrtina zdravi napačno.


Depresija negativno vpliva na delo in produktivnost

Depresija je glavni vzrok nezmožnosti za delo, absentizma, zmanjšane ali izgubljene produktivnosti in povečane uporabe zdravstvenih storitev. V Združenih državah Amerike so konec devetdesetih let letni stroški zaradi depresije znašali okrog 83,1 milijarde dolarjev. Skoraj dve tretjini (62 %) teh stroškov sta bili posledica izgubljenih delovnih dni. Delavci, ki zbolijo zaradi depresije, so v mesecu pred izbruhom bolezni trikrat več dni na bolniškem dopustu kot delavci, ki nimajo depresije. Leta 2000 je bilo v Veliki Britaniji zaradi depresije izgubljenih 109,7 milijonov delovnih dni. Težava je tudi prezentizem, ko delavci kljub bolezni ostajajo na delu. Delavci z depresijo pogosto opravijo manj dela in manj kvalitetno, kot delavci brez depresije. Prizadeta pa nista le učinkovitost in zadovoljstvo delavca z depresijo, ampak je prizadeto tudi splošno vzdušje v kolektivu njegovih sodelavcev in njihova produktivnost.

Manj stigme, manj škode

Veliko ljudi verjame, da je depresija odraz osebnostne šibkosti in zato ni resen zdravstveni problem. Destigmatizacija duševnih bolezni pa poveča verjetnost, da bodo ljudje iskali pomoč in prejeli potrebno zdravljenje, saj bodo le tako lahko v najkrajšem času nadaljevali z delom in ohranili kakovost svojega dela. Delodajalci imajo pomembno vlogo pri zmanjševanju stigme, povezane z depresivnimi motnjami. Osveščanje o depresiji in podporni socialni kontekst na delovnem mestu namreč izboljšujeta prepoznavanje in zdravljenje, kar vodi v zmanjševanje škode na področju produktivnosti in stroškovne učinkovitosti.  


Zaposleni z depresijo potrebuje pomoč

Prisotnost stigme na delovnem mestu je priložnost za delodajalce, da izobrazijo zaposlene in vodstvene delavce o znakih in posledicah depresije ter virih, ki so potrebni za ustrezno in učinkovito zdravljenje. Destigmatizacija se odraža v ohranjanju kulture sprejemanja, razumevanja in zaupanja  med zdravljenjem in po vrnitvi zaposlenega na delovno mesto.  V mnogih podjetij pa se s to problematiko ne ukvarjajo, saj ne razumejo posledic depresivnih motenj in kroničnih stanj na uspešnost podjetja ter svoje vloge, ki bi jo lahko imeli pri izboljšanju zdravja zaposlenih.


Program podpore zaposlenim

Zdravljenje depresije je uspešnejše in hitrejše, če znake bolezni prepoznamo zgodaj. V delovnih organizacijah, kjer je zaposlenim na voljo Program podpore zaposlenim, lahko posameznik, ki doživlja depresivne znake, kadarkoli poišče pomoč pri svetovalcu. Le-ta bo ocenil, kako močno so znaki izraženi in predlagal ustrezno zdravljenje. Ker so vsa svetovanja zaupna, je odveč posameznikov strah, da bi informacijo o iskanju pomoči zašla med sodelavce. Še pomembneje je, da se posameznik na ta način izogne čakalnim vrstam v pristojnih institucijah in se uspešno spopade z depresijo, še preden se le-ta poglobi ter vpliva na njegovo delo in zasebno življenje. Po pomoč v Program podpore zaposlenim se lahko zaposleni obrne tudi v primeru številnih drugih težav, ki lahko  privedejo do razvoja depresije, če niso pravočasno rešene. Takšni programi pripomorejo tudi k destigmatizaciji, ki zmanjšuje predsodke, strah in odpor do iskanja pomoči ter tako večajo verjetnost, da bo delavec iskal strokovno pomoč. Raziskave so pokazale, da lahko s Programom podpore zaposlenim dosežemo zmanjšanje depresivnih simptomov in stopnje samomorilnega vedenja ter povečamo verjetnost, da bo delavec dobil primerno zdravljenje za depresijo.

Viri:

  1. Bucik Ozebek, N. (2014). Ljudje lažje rečejo, da so depresivni, kot pa da jim je hudo. Pridobljeno s strani http://www.dnevnik.si/zdravje/bolezen-in-bolecina/ljudje-lazje-recejo-da-so-depresivni-kot-pa-da-jim-je-hudo-
  2. Charbonneau et al. (2005). The Community Initiative on Depression: Report from a multiphase work site depression intervention. Journal of Occupation and  Environmental Medicine, 47: 60-67.
  3. Depression center (n.d.). Why Employers Should Care about Depression. Pridobljeno s strani http://www.depressioncenter.org/work/depression-and-work/why-should-care/
  4. Egede, L.E. (2007a). Failure to Recognize Depression in Primary Care: Issues and Chalenges. Society of General Internal Medicine, 22, 701-703.
  5. Greenberg, P.E., Kessler, R.C., Birnbaum, H.G., Leong, S.A., Lowe, S.W., Berglund, P.A., Corey-Lisle, P.K. (2003). The economic burden of depression in the United States: how did it change between 1990 and 2000? Journal of Clinical Psychiatry, 64(12), 1465-1475.
  6. Murray, C.J., Lopez, A.D. (1996). Evidence-based health policy: lessons from the Global Burden of Disease Study. Science, 274: 1593-1.
  7. Nakeo, Nishikitani, Shuma and Yano (2007) “A 2-year cohort study on the impact of an Employee Assistance Programme (EAP) on depression and suicidal thoughts in male Japanese workers.” International Archive of Occupational and Environmental Health, 81:151-157.
  8. National Institute for Health and Clinical Excellence. (2007). Depression. Management of depression in primary and secondary care. London: National Institute for Health and Clinical Excellence.
  9. Spitzer, R.L., Williams, J.B., Kroenke, K., Linzer, M., deGruy, F.V. 3rd, Hahn, S.R., Brody, D., Johnson, J.G. (1994). Utility of a new procedure for diagnosing mental disorders in primary care. The PRIME-MD 1000 study. JAMA, 272(22), 1749-1756.
  10. Thomas, C.M., Morris, S. (2003). Cost of depression among adults in England in 2000. British Journal of Psychiatry, 183, 514-519.
  11. Zarkin, Bray and Qi (2000). “The effect of Employee Assistance Programs Use on Healthcare Utilizations.” Health Services Research, 35: 77-100