December je najbolj praznični mesec leta. Mogoče pri nas še bolj, kot drugod, saj smo ohranili Dedka Mraza ter dodali Miklavža in Božička. A ob prazničnem vzdušju ima december še drugo plat: izteka se ne le mesec, pač pa tudi leto. In to pomeni veliko dela v službi, pripravo načrtov za prihodnje leto in sestavljanje poročil za iztekajoče se leto. Vse to, nakopičeno v enem samem mesecu, z razlogom dodeljuje zadnjemu mesecu v letu ime »stresni december«.

Dandanes v poslovnem svetu na vsakem koraku naletimo na pojem »kompetence«. Kompetence so pomembne pri iskanju zaposlitve, delodajalcu so ključne za izbor kadrov, vsi si jih želimo razvijati, da bi bili kar se da produktivni in zadovoljni v delovni organizaciji. Opredeljujejo ključne značilnosti in vedenja posameznika, ki predstavljajo izhodišče za uspešno delovanje posameznika v določeni organizaciji ali na izbranem delovnem mestu. Psihologi vas bomo znali poučiti o prednosti osredotočanja na kompetence v nasprotju z nekdaj pogostejšim pomenom osebnostnih lastnosti. Slednje so namreč značilno trdovratno zasidrane v notranjosti posameznika in le težko (ali pa sploh ne) podlegajo spremembam. V nasprotju s tem pa kompetence vključujejo še veščine, spretnosti, znanja in motivacijo posameznika, ki kar nestrpno čakajo, da se začnemo z njimi ukvarjati, jih razvijati, dodajati in izboljševati. Za preživetje na današnjem trgu dela, ki ga označujejo nagle spremembe in zahteve po prilagodljivosti, je prav želja po rasti gonilo posameznika in organizacij.

Zgodnje razlage »norosti« so se navezovale na obsedenost z demoni, hudičem in – zlasti pri ženskah – s čarovništvom. Kljub temu, da je že Hipokrat ugotavljal, da gre za oblike bolezni možganov, se je takšen pogled ponekod ohranil vse do 16. in 17. stoletja. Mnogo preveč duševnih bolnikov, ki jih znamo v sodobnem času že bolj ali manj uspešno zdraviti, so nekoč sežgali na grmadah, podvrgli nečloveškim oblikam »zdravljenja« in zapirali v institucije, iz katerih ni bilo izhoda.

V sredo, 10. oktobra, na Svetovni dan duševnega zdravja sem dobila priložnost, da se sprehodim skozi dan bolnika s paranoidno shizofrenijo, in to »v njegovih čevljih in koži, z njegovimi očmi ter ušesi«. Ozara Slovenija je namreč na Kongresnem trgu v Ljubljani postavila multimedijski simulator, ki ponazarja doživljanje notranjega in zunanjega sveta oseb s psihotično motnjo. Dolga vrsta pred menoj me je zaradi mrazu in dežja nekoliko frustrirala, a prav dejstvo, da ljudi zanima, kaj se dogaja soljudem s težavami na področju duševnega zdravja, je mirilo mojo nestrpnost in me hkrati tudi razveseljevalo.

Prihaja obdobje, ko se bo verjetno povečalo število prehladov. Zaradi strahu pred okužbo, se običajno sodelavcu, ki kaže znake prehlada (kihanje, brisanje nosu, kašljanje in podobno), v velikem ovinku izognemo. Kaj pa storimo, ko vidimo, da je sodelavec v stresu? Včasih ga poskušamo potolažiti ali »pojamramo« o kakšni svoji težavi, zato da vidi, da ni edini, ki mu gre slabo. Velikokrat pa iz takšnih ali drugačnih razlogov ne storimo nič. A bi morali! Če ne zaradi sodelavca, pa vsaj zaradi sebe.